Fotogalerija

Radiotrofni fungarij ali kako narediti plašč za Marie Curie

*
*

Otvoritev: Četrtek, 15. decembra ob 19.00.
Razstava je na ogled vsak delavnik od 16. decembra do 10. januarja med 15.00 in 19.00.

“Tkanina je prva arhitektura telesa; ščiti, zakriva in razkriva; nosi našo težo, nas ovije ob rojstvu ter odene v spanju in smrti.” – Ann Hamilton

Drage Zemljanke in Zemljani,
Upamo, da ste dobro!

Z delom Marie Curie in njenih sodelavcev na začetku dvajsetega stoletja je odkritje radioaktivnosti sprožilo velik znanstveni in tehnološki napredek. Vzporedno so se odvijale manj znane zgodovine pravne, socialne in čustvene odpornosti. Medtem so se ranljive družbene skupine borile in se še vedno borijo za preživetje.

Potem ko je sevanje povzročilo telesni propad Marie Curie, so ji v radioaktivni gozd sledili številni drugi. Vsak od njih je prispeval nove nauke za tiste, ki so preživeli. Leta 1928 so radijeva dekleta, tovarniške delavke, ki so barvale številčnice ur s samosvetlečo barvo, na sodišču začele svoj dolgotrajni boj za delavske pravice proti delodajalcem, ki jih niso obvestili o tveganju lizanja čopičev, namočenih v radijevo barvo. Leta 1945 je na Sadako Sasaki v Hirošimi padal črni dež radioaktivnega pepela. Deset let pozneje je Sadako v upanju na preživetje začela zlagati tisoč papirnatih žerjavov, kar je trajalo do zadnjega dne njenega življenja. Od leta 1950 rudarji urana Diné, znani tudi kot Navajo, neprostovoljno prakticirajo socialno in ekonomsko odpornost, medtem ko jim smrtonosni radioaktivni izotopi z zanimivim imenom radonske hčere še naprej povzročajo raka na pljučih.

Leta 1991, pet let po jedrski eksploziji v Černobilu, so v reaktorju številka štiri našli dvanajst vrst radiotrofnih gliv, ki proizvajajo melanin. Melanizirane glive presnavljajo radioaktivnost v energijo in uspevajo v enem najbolj toksičnih okolij, kar jih pozna človek. Le nekaj mesecev po tem, ko so jih oblasti evakuirale z izključitvenega območja Černobila, se je skupnost starejših žensk vrnila v edini dom, ki so ga poznale. Černobilske babuške kljub nevarni stopnji sevanja še danes živijo na tem območju. Zanje je moč pripadnosti močnejša od strahu pred radioaktivno nevarnostjo. Leta 2018 so bile radiotrofne gobe prvič poslane na Mednarodno vesoljsko postajo, kjer so jih preizkusili kot ščit pred sevanjem.

Radiotrofni fungarij je poklon (ne zgolj) ljudem, ki so trpeli in dali svoja življenja, da bi nas poučili o življenju v radioaktivni toksičnosti. Ko potujemo skozi gozd zgodovine, nam vsaka pot pripoveduje drugačno zgodovino. Ko se premikamo skozi trkajoče in prepletene prostore, čase in perspektive ljud in gliv, sledimo eni od radioaktivnih trajektorij, da bi poiskali znanje in zbrali zgodbe o zaščiti. Radiotrofni fungarij služi kot knjiga nege in oskrbe, ki povezuje zgodbe iz preteklosti v mreže za strašno prihodnost. Zamislite si glive, ki tvorijo ščite proti sevanju, rastejo v plašče, obrazne maske, odeje, šale in podobno, da bi zagotovile zaščito tistim, ki sta jih žrtvovala patriarhalni kapitalistični sistem in jedrski kolonializem. Podnebne spremembe in jedrska grožnja so neizbežne, preteklost radioaktivne škode pa je bila medtem že detonirana. Kaj se lahko naučimo? Kako ravnati?

Radiotrofni fungarij je raziskava v teku. Zanimajo jo načini zaščite življenj ljud in gliv pred škodljivim radioaktivnim in UV-sevanjem z razvojem simbiotskih medvrstnih odnosov, ki bi v spremenjenih podnebnih razmerah lahko prerasli v ščite in zatočišča.

Z ljubeznijo,
bodite varno,
Eona

Sodelujoči:

Saša Spačal

Saša Spačal je intermedijska umetnica, ki deluje na presečišču bioarta in intermedijske umetnosti. Njena dela so bila predstavljena na številnih mednarodnih razstavah in festivalih kot so International Triennial of New Media Art 2014, Peking; Enter 5: Datapolis, Praga; AmberFest’11: Next Ecology, Istanbul; De:sonanz 2012, Skopje; Device_art 4.012., Zagreb; Device_art 4.013, Praga; Enter 6: Biopolis, Praga; MFRU_KIBLIX: When Worlds Collide, Maribor; Sculpture Today: Performative Bodies and Spaces, Celje; Haip festival, Ljubljana. Trenutno razvija več različnih projektov, ki se fokusirajo na raziskovanje vmesnikov med tehnološkimi in biološkimi organizmi v sodelovanju z Galerijo Kapelica, Multimedijskim centrom Kibla in Ljudmilo, laboratorijem za znanost in umetnost.
Njeno delo se fokusira na postčloveško okolje, kjer človeška bitja obstajajo in delujejo kot eden izmed elementov v ekosistemu in ne kot suveren. S tem se opušča kartezijanski sistem in sprejema dejstvo, da se je področje tehnologije razširilo ne samo od hardvera na softver, ampak tudi do t. i.wetware ali mokre opreme, od koder posledično izvirajo hibridni pojavi mehanske, digitalne in organske logike delovanja.
Na področju interaktivne vizualizacije in zvočnega oblikovanja razvija strategije za uporabo fizičnih vmesnikov za generiranje zvoka kot članica Theremidi Orchestra. V sodelovanju z Ido Hiršenfelder razvija iniciativo ČIPke, ki raziskuje delovanje žensk, aktivnih na področjih znanosti, tehnologije in medijske umetnosti ter zagotavlja ženskam prijazen hackerspace prostor v okviru Rampa laboratorija.

Kaitlin Bryson

Kaitlin Bryson je umetnica, ki se ukvarja z okoljsko in socialno pravičnostjo. Njena umetniška praksa in aktivizem se osredotočata na biološke in metafizične aplikacije zdravljenja, s katerimi se odziva na vseprisotna oškodovanja, ki se dogajajo v svetu. Brysonova dela predvsem z glivami kot materialom, metaforo in sodelavci za svoja umetniška dela.

Magistrirala je iz umetnosti in ekologije na Univerzi v Novi Mehiki, trenutno pa živi in ustvarja na zahodu Združenih držav. Prejela je podporo fundacij Lannan in Andrew W. Mellon za ustvarjanje ekološko remediacijskih umetniških del na nacionalni in mednarodni ravni. Leta 2019 je Bryson soustanovila The Submergence Collective, okoljski umetniški kolektiv, ki se osredotoča na projekte, ki si predstavljajo bolj sodelovalno, ustvarjalno, upanja polno in ekološko povezano prihodnost za našo človeško vrsto in preostali živi svet.

S podporo: