Ida Hiršenfelder: Spiralna nihanja

*
*

V razpravi The Body of Nature and Culture Rod Giblett postavi trditev, da je »v predmoderni zahodni in nezahodni medicini telo razumljeno kot Zemlja in Zemlja kot telo, medtem ko je v moderni zahodni medicini telo mišljeno kot stroj«. Razvoj tovrstnega pogleda v novem veku in fragmentiranega anatomskega raziskovanja telesa je sovpadal s kartiranjem Zemlje v procesu kolonizacije. Izolacijski pogled celoto zvede na posamezne delčke ali zgolj površino nečesa, kar je sicer tridimenzionalni živi prostor. Na ta način obravnavani delčki organizma postanejo zgolj reprezentacije, ki jih je možno zamrzniti v času in prostoru; s tem prenehajo obstajati v stohastični matriki odprtih možnosti. 

Giblett pravi, da »reprezentacija splošči globino telesa in Zemlje na površino«. Posledica tovrstnega mišljenja za medicino je visoko specializiran pogled na dele človeškega telesa, ki ne upošteva nemehanskih parametrov. S tega vidika inteligenca na primer izvira iz osrednjega živčnega sistema, torej iz možganov, in razmerje med možgani in telesom (pri različnih vrstah) še vedno velja kot kazalnik inteligence, čeprav je bil ta pogled že davno ovržen. Specializirane medicinske raziskave vse bolj natančno razkrivajo delovanje mehanizma, a hkrati spregledajo fantastični svet možnosti v nevronskih mrežah, procesih in bitjih, ki svoje inteligence ne črpajo iz centraliziranega živčnega sistema. Mentalni procesi se na primer odvijajo tudi v razmerju med bitjem in njegovim mikrobiomom. Rešitev ni obravnava mikrobima kot organa, saj bi ga s tem zvedli na zgolj delček mehanizma, temveč kompleksno preučevanje fiziološko-mentalnih razmerij z novimi postopki diagnostike ter združevanje zahodne medicine z medicinami, ki niso podvržene mehanicističnemu pogledu (npr. s kitajsko medicino).

Zvok naj bi ljudje zaznavali s slušnimi živci v notranjem ušesu, vendar poslušanje še zdaleč ni omejeno na delovanje ušesnega mehanizma. V prvi vrsti poslušamo s pozornostjo, mentalnim procesom, relativno neodvisnim od mehanske zaznave. V glasbeni teoriji mnogokrat izrečena misel, da lahko zapremo oči, ne moremo pa zapreti ušes, še zdaleč ne drži, kajti zvok lahko filtriramo (odpiramo in zapiramo) s pozornostjo. Jonathan Sterne je na primer izpodbijal domnevo, da med zvočnim in vizualnim obstaja hierarhija zaznavanja v binarnih parih sferično/usmerjeno, potopitveno/perspektivično, afektivno/intelektualno, časovno/prostorsko, subjektivno/objektivno, notranje/površinsko, blizu/daleč in življenje/smrt. Osrednji problem binarne obravnave čutil ni okulocentričnost družbe, temveč dediščina humanizma in mehanicističnega pogleda na zaznavo. Zvok tako ni zgolj nekaj, kar slišimo z ušesi, temveč nekaj mnogo bolj krhkega in poroznega. 

Kadar se osredotočimo na iskanje orodij za koreografijo afektov, lahko katerokoli čutilo ustvari občutek prisotnosti, prepustnosti, čustvene izkušnje, empatičnega vpliva, mentalne vpletenosti in prostorske orientacije. V zvočni instalaciji Spiralna nihanja zato zvok ni obravnavan z vidika slušnega zaznavanja notranjega ušesa, temveč kot vibracija, ki jo zaznavamo tudi z drugimi čutili, na primer kot vibracijo v telesu ali kot nihanje drobnih niti, ki jih sproža zvočno valovanje v zraku, ali kot svetlobno pulziranje. Zvočna instalacija je prvotno namenjena neslušečim, čeprav jo lahko poslušajo tudi slušeči. 

Ambientalna/haptična kompozicija in instalacija temelji na terenskem snemanju naprave za funkcionalno magnetno resonanco (fMRI) v Infrastrukturnem centru za slikanje in spektroskopijo z magnetno resonanco na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in v Laboratoriju za magnetno resonanco na Inštitutu Jožef Stefan. Zajemanje magnetno resonančnega spektra in prevajanje diagnostične metode in vivo v haptično umetniško izkušnjo izhajata iz poskusa preseganja mehanicističnega pogleda na zaznavo, kot je na primer sluh. Avtorica je uporabila več tehnik terenskega snemanja za zvočno prevajanje različnih frekvenc (zvočnih in elektromagnetnih) v digitalni (slišni) spekter. MRI sekvence, od katerih vsaka traja približno dvajset minut, tvorijo temeljno kompozicijsko partituro. Za glasbeno razširitev zvoka naprave je umetnica uporabila različne modulacije, kot so resonanca, trenje, akumulacija, odboj, rotacija, spirala in fazna sinhronizacija. Zvočne komore je postavila v ambisonično spatializacijo ter razvila kompozicijske strategije za prenos nizkofrekvenčnih (< 200 Hz) in podzvočnih vibracij (< 20 Hz) s telesnim/fizičnim učinkom. Kompozicija se ukvarja s čustvi in občutki namesto mehanskimi meritvami telesa. Foucault pravi, da se bolezen konstituira kot predmet v diskurzu medicine, ki je tesno povezan z diskurzom narave. Zato instalacija napeljuje na poslušanje kot prepusten čut, ne pa kot objekt. Poleg tega kompozicija vključuje tudi resonanco telurskih tokov, kar vzpostavlja neposredno povezavo med telesom in Zemljo ter s tem spodbuja razmišljanje o novih ekologijah in biopolitičnih razmerjih.

***

Ida Hiršenfelder: Spiralna nihanja
komore za veččutno poslušanje, 2024

Koncept, elektronika, instalacija, kompozicija: Ida Hiršenfelder (beepblip)
Sodelavci pri terenskem snemanju z MRI: Igor Serša in Ana Sepe (Laboratorij za magnetno resonanco, Inštitut Jožef Štefan), Dušan Šaput (Infrastrukturni center za slikanje in spektroskopijo z magnetno resonanco, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani)
Konceptualna svetovalka: Dana Papahristu
Zvočna obdelava: TBA
Tehnična podpora: Valter Udovičić
Svetovalec za lasersko rezanje: Jakob Grčman (Rampa Lab)
Svetovalec za prostorsko glasbo: Blaž Pavlica (DIY ambisonična kupola)
Video in fotografija: Miha Godec

Produkcija: Zavod Projekt Atol (Tina Dolinšek, Uroš Veber, Rea Vogrinčič)
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo

Sodelujoči:

Ida Hiršenfelder

Ida Hiršenfelder (beepblip) je zvočna umetnica in arhivistka. Komponira potopitvene psihogeografske zvočne krajine z uporabo analogne elektronike, naredi-sama modularnih sintetizatorjev zvoka, terenskih posnetkov in računalniške manipulacije. Zanima jo bioakustika, eksperimantalna glasba in zvočno prostorjenje. Je članica skupine Jata C, ki raziskuje bioakustiko in zvočne ekologije. Njena samostojna albuma Noise for Strings, Vol. 1 (2019) in Noise for Strings, Vol. 2 (2020) sta izšla pri založbi Kamizdat. Študirala je sonologijo na Kraljevem konservatoriju v Haagu.

Splet: https://beepblip.org/

Zvok: https://beepblip.bandcamp.com/

S podporo: